Category: Colombia – Blog

Po tropskem zajtrku smo se odpravil nazaj proti Santa Marti od koder smo poleteli proti Bogoti, kjer smo imeli na voljo približno polovico dneva do odhoda letala proti Evropi. Ob pristanku v Bogoti smo se s taksijem odpeljeli do nam dobro poznanega starega dela mesta, kjer smo opravili kosilo in še zadnjič uživali ob vonjavah kolumbijske kave ter občudovali pisane ulice in številne grafite. Ker je danes bil 31.12 smo imeli veliko težavo dobiti taksi iz mesta. Kjerkoli smo poskušali so bili taksiji polni, ali pa jih ni bilo mogoče naročiti. Tudi tokrat je bila sreča na naši strani, saj se je ustavil taksist in se ponudil, da nas vse pelje z enim avtom. Najprej smo oklevali, saj nas je bilo sedem plus šofer, a ker smo vedeli da druge rešitve skoraj ni, nam drugega ni preostalo. De letala nas je še vedno ločilo precej ur in smo se odločili, da gremo do kinodvorane v bližini letališča. Otroci so bili seveda navdušeni, in tudi mi nismo imeli nič proti. Po ogledu filma (risanke) smo brez težav dobili taksi do terminala in približno ob polnoči (Happy NEW YEAR) odleteli proti Parizu. Po treh tednih potovanja smo bili vsi skupaj mnenja, da je Kolumbija presegla vsa naša pričakovanja. Izredno varna, urejena, čista, pristna  in prijazna država. Izredno malo turistov na vsaki lokaciji, kljub temu, da smo jo obiskali v glavni sezoni. Kot pika na i pa še seveda družba, ki je vse skupaj dvignila na še višji nivo. KOLUMBIJA – definitivno te bomo pogrešali.

Poleg hipijevskega “šarma” ima Palomino še eno znamenitost, to je tubing po reki. Zjutraj so nas pobrali z motorji, kar sicer nismo pričakovali in nas po makedamski cesti odpeljali do pol ure oddaljene zbirne točke. Že sama vožnja je bila poglavje zase in večja doza adrenalina kot sam spust. Ko smo zapustili motorje smo se vsak s svojo zračnico napotili peš do izhodišča spusta. Hoja z zračnico na rami v izjemno strm hrib, te ob tem še precej soparen in vroč dan je bil vse prej kot lahek zalogaj. Otroci so tudi to hojo opravili z odliko. Sam spust je trajal približno dve uri in lahko rečem, da je bil malo predolg, saj smo se po vodi pomikali po polžje. Prvo uro je bilo kar zabavno, naslednjo pa smo bolj odštevali čas do konca. Zraven tega je pa še sonce pripekalo kot pri norcih. Reka nas je naplavila na plažo, od koder smo jo mahnili proti naši oazi in do noči nadaljevali program prejšnjih dni. Vsi skupaj smo se strinjali, da bi tukaj lahko ostali še nekaj dni, kot praktično na vsaki lokaciji v Kolumbiji:)

Naše osvajanje karibske obale se je nadaljevalo s premikon v Palomino, ki je približno eno uro oddaljen od naše zadnje namestitve. Prvi stik z vasico ne pusti ravno pozitivnega vtisa. Precej umazano in razmetano mestece, ki nima praktično nobenega pravega jedra. Za razliko od ostalih krajev, ki smo jih obiskali v Kolumbiji je ta bil pravo nasprotje. Tudi prvo iskanje majhne trgovine ni pustilo boljšega vtisa. Hotelček, kjer smo se namestili je bil prava oaza miru in urejenosti. A na srečo prvi vtis ni bil pravi odraz kraja. Že prvo potikanje po ulicah in lepih lokalčkih je dalo slutiti, da izbira ni bila slaba. Odlična hrana na vsakem koraku, bližina plaže in gosto rastje sta nas zopet očarala. Plaže so tudi tukaj take kot na celotni poti, lepe a za plavanje le pogojno primerne. Začeli smo s koktajli in pivom, ter nadaljevali v stilu prejšnjih dni. Ogromen bazen nam je služil kot glaven poligon tekom popoldneva in večera. Palomino ima tisto malo bolj hipijevsko dušo, ki je popolno nasprotje ostalim krajem na poti, a kot smo na koncu ugotovili je tudi nujno, da se ga vključi v plan potovanja.

Zajtrk so nam vedno prinesli in servirali na terasi  bungalova. Vsako jutro so palme oblegale številne veverice in se lovile okrog našega bungalova. Skoraj nujen je bil tudi obisk kakega psa na terasi. Dneve smo si krajšali s poležavanjem v visečih mrežah, igrami s kartami, ter seveda praznjenjem hladilnika v sobi in bližnjem baru.

Tokrat smo se premaknili na najbolj opevano plažo Castegno, kjer smo se namestili v eko bungalovčkih tik ob plaži. Plaža dolga in lepa z dolgim pasom palm, a za kopanje ni ravno primerna. Valovi so premočni za normalno plavanje, je pa primerna za zelo pogumne oboževalce valov. Sam s pogumom nisem imel težav, le izvedba skokov je šepala:) Posledično sem iz vode prišel popraskan po dolgem in počez. Posedanje na plaži, kopanje v sosednjem bazenu, ter poslušanje valov iz ogromne terase bungalova verjetno ne bo nikoli izbrisano iz naših spominov. Plaža praktično brez turistov in le nekaj gostilnic z morsko hrano in kak potepuški pes je bilo vse kar smo potrebovali.

Tayrona je nacionalni park, ki se razprostira ob najlepšem delu kolumbijske karibske obale. Že zgodaj zjutraj smo se napotili do vhoda, kjer so formalnosti vstopa dodelane do potankosti. Zopet smo pričakovali gnečo, a smo na sreča zadeli pravi dan za obisk. Ko smo uredili papirje nas je majhen busek odložil na začetku phodne poti, od koder nas je čakal nekaj urni pohod. Otroci so seveda mislili, da se bomo samo malo sprehodili, v realnosti pa nas je čakala precej naporna pot. Krasno gosto rastje z zvoki ptic nas je spremljalo med potenjem po neokrnjeni naravi in seveda kar nekaj vprašanj kako dolgoše:) Ko smo začeli hojo tik ob obali nam je postalo jasno zakaj je ta park tako opevan. Naš cilj je bila plaža, kar je motiviralo tudi najmlajše. Po dobrih dveh urah hoje smo se vrgli v karibsko morje in uživali na soncu. Moški del družbe se je odpravil še do zadnje postaje, najbolj znanega dela Cabo San Juan, kjer je bilo za moj okus preveč ljudi, a narava fantastična. Povratek je do izhodišča je bil peš, do hotelčka pa na zadnjih sedežih motorjev. Ločeno smo vrnili do naše Yuluke, kjer smo zopet na polno uživali in upravičeno hvalili otroke, da so brez prerekanje opravili precej naporno pot.

Premaknili smo se v pravo karibsko divjino, ob najlepši del kolumbijske obale. Otroci se bodo sigurno najbolj spomnijali tega hotelčka, saj je njegova lega bila rajska in izpred vhoda sobe je bil namontiran tobogan. Približno miljonkrat smo slišali besedo Yuluka (od otrok). Ta dan smo preživali na našem koščku raja, skakali v bazen, se vozili po toboganu ter si mešali čisto prave Mojitoje. Trgovine tukaj so bolj kioski s tremi artikli, a dokler smo našli sestavine za koktajle smo imeli vse kar smo rabili. Vsi bungalovčki in zajtrkovalnica so bili bili postavljeni terasasto med bujnim rastjem, razgledi so bili neverjetni, spomini pa težko boljši.

Zjutraj smo s težkim srcem zapustili Kartageno in se odpravili v smeri Santa Marte, da preživimo še čas ob pravi karibski obali. Imeli smo precejšnjo težavo najeti privat prevoz saj je bil 24.12 in je večina prevoznikov bila doma zaradi praznika.  Kljub vsemu nam je uspelo najti kombi, s katerim smo se dogovorili tudi za postanek pri znanem vulkanu EL Totumo. Od tega obiska sem pričakoval bolj malo, saj so na forumih opisovali zelo dolge vrste in kratki čas namakanja v blatu. A nam je na roko šel praznik in zgodnja ura odhoda, saj smo bili ob vulkanu sami!!! Vulkan je v bistvu majhen hrib iz zemlje, kjer je na vrhu toplo blato v katerga se potopiš. Vsi so sme problekli v koplake in se odpravili na hribček ter se počasi potopili do vratu v blato. Občutek je res nekaj posebnega, otroci in pa tudi mi smo bili presenečeni, da praktično lebdiš v blatu. Ko smo že vsi zgledali kot kipi iz blata, smo se peš odpravili do obale jezera, kjer so nas domačinke z vedri ročno oprale. Težko opišem smeh in krohot ob celem dogodku. Še kakšne tri ure vožnje in prispeli smo v največje mesto na karibski severni obali v Santo Marto. Veliki hoteli, ter pristanišče sprava ni zgledalo noro vabljivo, a ko smo se sprehodili do starega dela mesta smo bili zopet priča čudovitim grafitom in kolonilanim ulicam. Zelo visoke temperature in močno sonce nam je precej ustrezalo. Popoldne smo se srečali tudi s prijateljico Adriano iz Venezuele in z njo opravili božično večerjo v izjemno živahnem centru mesta. Tokrat smo zabavo potegnili v večerne ure, ter na terasah lokalov poskušali različne lokalne koktajle, ter uživali ob glasbi.

Jutra so nekaj najlepšega na potovanju in če so le ta še v tako lepem mestu toliko bolje. Zopet smo se odpravili na kavico ko se je še mesto prebujalo, opravili zajtrk ob bazenu in se odpravili do trdnjave Castillo de san Filipe, ki je ležala tik ob robu predala kjer smo stanovali. Kolonialane korenine so v Kartageni še kako izrazite. Ker smo v družbi imeli dva kajterja smo odšli raziskovat tudi del s plažami, natančneje predel Playa des Americas. Dolge peščene plaže obdane z ogromni hoteli niso nekaj, kjer bi želeli biti teden in več. A za  skok v morje in občutek kako preživljajo dneve na plaži domačini je bilo čisto ok.  Otroci so seveda uživali na polno, za kajtanje je bilo pa premalo vetra. Zopet smo se podali v kolonialni del mesta, opravili kosilo in preživeli popoldan in večer na živahnih ulicah Kartagene. Mislim, da toliko svežega sadja kot tukaj vidiš redko kje na svetu. Sploh nisem vedel, da lahko obstaja toliko različic manga, papaye in ostalega. Tudi čistoča ulic in samega mesta je na evropski ravni, kar vidiš že zgodaj zjutraj ko  domačini čistijo zunajost hiš dvorišč. Kartagena ti hitro zleze pod koža in mislim, da ni človeka, ki se s tem ne bi strinjal.

Včeraj zvečer smo prileteli v Kartageno in se s taksijem napotili do predela Getsemani, kjer smo bili nastanjeni v idiličnem hotelčku, v kot se je kasneje izkazalo najbolj pristnem delu mesta. Že ob prihodu smo videli, da je je predel živahen in poln dogajanja. Že zelo zgodaj zjutraj smo vstali in se na kratko sprehodili po okolišnjem  labirintu ulic – pisano staro kolonialno jedro se je prebujalo kot da se je čas ustavil nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja.  Počasi so vozili vozičke s sadjem, čistili pročelja mavričnih hišk in postavljali inprovizirane brivnice med ulicami. Kartagena leži ob karibiski obali, zato je ta kombinacija kolonialnega mesta z morjem preprosto nora! Sledil je zajtrk in iskanje prave/ih kavice v številnih butičnih lokalih ter ogled unikatnega in lepo ohranjenega kolonialnega centra mesta. Pivo ali dve po poti in odlično kosilo v eni izmed gostilnih. Ker smo imeli namestitev znotraj starega dela mesta, je to pomenilo, da je naš hotelček obdan z zidom okrog in okrog, kolonialna arhitektura ter ogromen bazen sredi dvorišča. Tukaj smo preživeli popoldan, saj je bilo v mestu izredno vroče in je skakanje po bazenu za vse bila najboljša odločitev. Seveda smo vse delali ob spremljavi piva in kave. Zvečer pa je sledilo potepanje po osvetljenih in polnih ulicah, kjer ni manjkalo glasbe in smeha. Mesto in utrip me je zelo s spomnjalo na bolj urejeno različico Kube. In to je lahko samo dobro:)

Na socialnih medijih že kar nekaj časa kroži slika arhipelaga jezer in posebne skale iz Kolumbije in seveda smo nekako vkomponirali tudi ogled tega. Najeli smo šoferja, ki nas je odpeljal v dve uri oddaljeni  Guatape, ki je izhodiščna točka. Že sama pot do Guatapejo je prekrasna z izjemni razgledi na zeleno podeželje. Naredili smo krajši postanek pri eni izmed cerkva, popili jutranje pivo in se že odpravili do slovite skale in jezerc. Na srečo smo prišli dovolj zgodaj, da smo se izognili gneči. Skoraj 700 stopnic smo opravili brez večjih težav, saj se zaradi ozkih prehodov naredi zastoj in se vzpenjaš počasi. Razgled z vrha je bil res spektakularen, tudi vreme nam je šlo na roko. Po dobri uri občudovanja smo se odpravili v Guatape – eno bolj pisanih mest kar smo jih videli. Tam smo preživeli kar nekaj ur, opravili kosilo, popili nekaj kavic in se vrnili do avta. Plan je bil tak, da po dobri uri in pol dosežemo letališče, od koder poletimo proti Kartageni. A smo zelo kmalu smo padli v zastoj, ki je nastal zaradi nesreče. Premikali smo se po polžje in že računali koliko nas bo stal zamujen let (tako časovno kot finančno). A očitno so bile zvezde na naši strani, saj smo še pravočasno prispeli na letališče in ujeli večerni let.

Že kar nekaj dni smo se ubadil s tem, kako obiskati zloglasno komuno 13 in favele v okolici. Še nekaj let nazaj skoraj ni bilo turista, ki bi upal obiskati to področje. Kot prvo smo ugotovili, da je možno nadaljevati vožnjo direktno iz postaje metroja v gondoli, ki te pelje visoko čez najbolj znane favele. Med vožnjo lahko res v miru opazuješ življenje v faveli iz varne razdalje. Gondola se ustavlja na vmesnih postajah, kjer izstopajo domačini, saj je drugače praktično nemogoče priti do svoje hiše. Še vedno pa so opozorila, da je za turiste bolje, če ne izstopajo na vmesnih postajah. Ob povratku gondole smo izstopili na postaji San Javier od koder je mogoče obiskati komuno 13. Že ko izstopiš vidiš, da je področje malo hektično. Smo pa naleteli na enega redko angleško govorečega “vodnika” – begunca iz Venezuele, ki nas je popeljal v komuno. Seveda so ga vsi poznali in smo se takoj počutili bolj varne. Izjemni grafiti med ulicami, kjer se vzpenjaš po strmih ulicah, del pa tudi s precej novimi električni stopnicami. Vodnik nam je po poti pripovedoval zgodbe, ki jih je verjetno treba jemati malo z rezervo:) so pa ljudje na tem področju prestali veliko in se šele sedaj počasi pobirajo in prehajajo v normalno življenje. A na teh ozkih ulicah si bomo za vedno zapomnili utrip, barve, tropsko sadje ter glasbo, ki je pri kolumbijcih zelo v ospredju. Je pa bilo izjemno vroče in hvalabogu so pijačo ponujali na vsakem koraku – izbira lokalnih piv je bila ogromna. Komuno 13 smo zapustili izjemno navdušeni in si skoraj ne predstavljam, da bi to kdo izpustil ob obisku Medellina. Popoldne smo se zapeljali še do večjega središča v mestu, malo pokukali v trgovine, se najedli in ob bazenu preživeli prostanek dneva in večera. Medellin nam je vsem bil zelo všeč – kombinacija zgodovine, tropskega rastja ter krasnega vremena je pustila pečat!

Že zgodaj zjutraj smo se odpravili na letališče se odpravili proti Medellinu, kjer so nas pričakale precej višje temperature. Namestitili smo se v butičnem hotelu v predelu El Poblado. Pri Medelinu smo imeli nekaj varnostnih zadržkov – saj znan po narkokartelih in smo s prva pohajkovali malo bolj previdno. Takoj smo se odpravili do botaničnega vrta, kjer smo se v zavetju tropskih rastlin in živali predajali soncu. Zelo kmalu nam je postalo jasno da je Medellin ogromna in razvita metropola, ki se razsteza kamorkoli seže oko. Prevažali smo se z zelo urejenim metrojem in občudovali utrip mesta in kmalu ugotovili, da je za varnost izjemno dobro poskrbljeno – še vedno pa smo bili predvsem ob bolj obljudenih predelih malce previdnejši kot ponavadi. Nekako vse te zgodbe o Escobarju poskrbijo za malo adrenalina. Popoldan smo preživeli ob bazenu, saj so otroci prvič na potovanju prišli do pravega vremena za kopanje. S strehe hotela, kjer je bi bazen še vedno nismo mogli dojeti razsežnosti mesta. El Poblado velja za najbolj urejen predel mesta, kjer so številne restavracije in trgovine.

Zopet sončno jutro z dobrotami na mizi. Današnji dan smo preživeli v okolici kmetije, kjer smo dobili vsaj malo občutka kako bi bilo tukaj živeti. Najprej smo se pripravili na jahanje konjev, kjer smo nekako razumeli, da bo več vodičev spremljajo konje najmlajših članic. Na koncu je izpadlo tako, da je en kavboj spremljal vse konje, kot pika na i pa je še pot bila speljana ob rečni strugi, ki je bila maksimalno zavita in neenakomerna. A naše mlajše članice so zaupale konjem in se brez težav prepustile ritmu Imel sem celo občutek, da je več strahu bilo prisotnih pri starših. Izjemna pokrajina in smeh nam bo še dolgo ostal v spominu. Po odličnem kosilu pa smo se odpravili na molžo krav, seveda vsi prvič. In ker seveda v prekmurju ni kmetij smo se odpravili v Kolumbijo:) Kako nam je šlo od rok? Vse skupaj je bolj zgledalo kot ena stand up komedija. Popoldne smo se prestavljali iz ene viseče mreže v drugo, otroci pa so se igrali na terasi skupaj s mucami in psi. Zadnji večer pa še v center Salenta, kjer smo zopet odlično jedli in seveda pili! Pijemo pa v glavnem pivo in seveda kavo:)