Seveda se dnevno odpravimo raziskovat preostale otočke. Otočki so kot v pravljici. Majhni, bel pesek in številne palme na sredini. In tak je čisto vsak. Take otočke sem videl recimo v stripih o kakih brodolomcih. Obisk otočkov ni poceni, a vreden vsakega centa. Tako blizu popolnosti je človek redko!
Kako je živeti na tako majhnem otočku? Noro dobro! Hiška iz listja ob morju, rajski pogledi iz improviziranega vhoda, kristalna voda in polno majhnih otočkov, posejanih v okolici. Tudi taki s tremi palmami so. Lena se cele dneve igra s 13 kužki in kopico otrok domačinov. Lovijo rake, kopljejo luknje, plešejo in se pogovarjajo ( ne me spraševat kako). Obroki, ki nam jih strežejo so preprosti, v glavnem ribe in riž. Priznati moramo, da kljub solidni potovalni kilometrini redko kje lahko doživiš otoško življenje, kot si si ga predstavljal kot otrok.
Pa smo končno tukaj. San Blas je eden redkih kotičkov našega planeta, ki zaenkrat uspešno kljubuje modernizaciji. Predvsem po zaslugi plemena Kuna, katerih suvereno ozemlje znotraj Paname je. Največji dovoljeni bankovec je 10 USD. Naš otoček je velik 100 x 30 m. Na skrajnem robu je majhna vasica plemena Kuna. Otoček premore tri manjše bungalovčke ( beri hiške iz listja) in enega večjega s skupinskimi ležišči. Otočkov okrog nas naj bi bilo 365 – eden za vsak dan v letu. Kako izgleda eden izmed redkih rajskih kotičkov pa v spodnjih slikah.
Pričakovali smo mesto nebotičnikov, ki nam kaj več niti ne bo ponudilo. A smo se hvalabogu motili. Mesto je zelo dobro urejeno in povezano z metrojem in pisanimi avtobusi. Sprehajali smo se tudi po revnejših predelih, kjer je naš korak bil malo hitrejši:) Frizerski saloni ob cesti so zakon ( upam, da bom imel v naslednjih dneh kaj jajc, da tudi poslikam). Casco Viejo nas je še posebej očaral. Staro mestno jedro s simpatično arhitekturo, butični lokalčki in porušene stare stavbe, ki jih vse po vrsti vračajo v prvotno stanje. Ko se vrnemo iz otočkov šibamo še enkrat tja! Zvečer pa še v park na igrišče, kjer se je dogajalo na polno.
Prileteli smo s frčoplanom v Panama city in se namestili, ter v naglici pakirali za jutranji odhod na otočke. A v hipu pred spanjem dobim email, da je svet plemena Kuna prepovedal vstop na otoke za 6.3. Ponoven vstop bo možen 7.3.Smo si oddahnili, saj se nam plan ni porušil, le obrnil. Zato smo danes šli pogledat panamski kanal. Impresivna zadeva, ki tukajšnjim prebivalcem predstavlja skoraj svetišče. Imajo pa odpiljene avtobuse in mesto skriva več duše, kot si kdo misli.
Bocas del Toro je odlično izhodišče za otočke in plaže. Mi smo izbrali plažo visoko na severu otočka. Divje in prazne zalivčke kar hitro najdeš. Lena si je našla novega prijatelja, potepuškega kužka s katerim sta plažo pretekla neštetokrat. Zvečer nas čaka let v prestolnico Paname s kvazi letalom. Nato se nekaj časa ne bomo javljali, saj se odpravljamo za štiri dni na otočje San Blas! Se beremo…
Bocas del Toro je hudo pisano mestece s karibsko dušo. Barve na hiškah, palme in glasba naredijo svoje. Nekaj ulic višje pa ulice polne na pol razmajanih karibskih hišk, kjer imajo domačini zvočnike kar na terasah in otroci igrajo nogomet na vzletni stezi delujočega letališča. Must see v Panami!
Prečkanje meje je bilo kar zanimive sorte. Kombi pred mejo..prtljaga iz kombija..tukaj plačaš 8 usd..tam dalje čakaš žig..prtljago vlečeš čez želežniški most..levo od mosta žig.. nad mostom 4usd..dodaten kuponček..pod mostom ravno beli kombi ( vsi so beli!)..na poti s kombijem še ena kontrola kjer preverijo vse žige in kupončke..so nas opomnili sicer, da naj preverimo če imamo vse žige ( kako naj vem če imam vse žige pred, ob, nad, levo, ravno od mosta)..v glavnem enostavno kot pasulj:) Priporočam! Nato pa še seveda prestop v čoln in gasa proti Bocas del Toro.
Naš obisk Kostarike se približuje h koncu. Obiskali smo več pomembnejših točk države, ima pa Kostarika še veliko nacionalnih parkov, ki bi bili vredni obiska. Bomo pa nekaj pustili za prihodnji obisk;) Narava je res čudovita, ljudje prijazni nasmejani, hrana okusna in cene visoke. Tako gosto prepredenega rastja in pisanih živalih vidiš redko kje. Zjutraj, ko se zbudiš v taki naravi preprosto ne moreš biti slabe volje. Ponuja pa Kostarika prvovrstne adrenalinske dogodivščine, ki so vredne visoke cene. Vsi so nas strašili pred amerikanizacijo Kostarike. Mi nismo opazili na naši poti praktično ničesar takega. Videli smo en Mcdonalds v Liberiji, ostalo pa vse skromna pisana mesteca z dušo. Edino vzporedna valuta je USD. Pura Vida ali Pure life res opisuje Kostariko. Taka eco simpatična pisana država. Nam je všeč!Zelo!
Danes nas vreme ne uboga najbolj. Saj toplo je, a oblačno z občasnim dežjem.So pa plaže resnično divje in osamljene – take imamo najraje. Uživali smo v visokih valovih in tekanjem po plaži. Big like za Kostariko!
Tudi spati moramo nekje na karibski obali:) Tokrat smo izbrali 100m od plaže oddaljene hiške v notranjosti džungle, ki dihajo z naravo v okolici. Hiške so ultranaravno opremljene in odprte v zgornjem delu, tako da spiš praktično zunaj in si deležen vsakega živalskega zvoka in premika. Zajtrk, ki je postrežen je doma pridelan. Šop banan utrgan za našo hiško visi v skupnem prostoru v zajtrkovalnici. Marmelada pripravljena iz ananasa in ingverja na doma pečenem kruhu. S podobnimi težavami se moramo spopadati vsak dan:)
Mogoče sem za kako desetletje zgrešil, Puerto Viejo je svet, ki je zastal v času. Tukaj se res počutiš odklopljen in upamo, da tako ostane še vrsto let. Obvezen postanek na potovanju po Kostariki. Plaže, nacionalni parki in karibska hrana. PURA VIDA
Park na karibski obali smo obiskali v opoldanskem času, ko je sonce bilo že čisto karibsko. Brez vodnika bi težko opazili katero izmed živali, z njim pa smo celotno pot v skrivnih kotičkih našli kako novo žival. Na sredini parka pa lepa plaža kjer smo uživali v zavetju gostega rastja nacionalnega parka.
Že smo na karibski obali. Natančneje v bližini zelo kulsega mesteca Puerto Viejo. Zgodaj zjutraj smo obiskali zavatišče za živali. Res vrhunsko urejen kraj kjer prostovoljci skrbijo za poškodovane ali zapuščene živali. Videti košare polne lenivcev za katere skrbijo kot za majhne otroke in opice v pleničkah je Leni in tudi nama risalo nasmeh na obraz. Res pristno doživetje.Proces rehabilitacije živali je skrbno načrtovan. Nekatere pa zaradi večih neuspelih poskusov vključitve v naravo ostanejo v oskrbi za vedno.
Za dobro jutro smo se odpravili do bližnjega slapu, do katerega vodi 500 stopnic. Slap je lepo umeščen v gosto rastje in ob vznožju ponuja kopanje pod njim. Te pa temperatura vode res zbudi. Krasen začetek dneva.
