Category: Cycladic adventure (Santorini, Folegandros, Milos, Kimolos, Sifnos) – Blog

Zgodaj zjutraj smo se odpravili v pristanišče in z speedboatom v nekaj urah prispeli na Santorini, kjer smo praktično cel popoldan preživeli na bazenu in uživali v grški dobrotah. Zelo podobno aktivnosti so bile na sporedu tudi naslednji dan, dodali smo še malo sprehoda in se počasi poslavljali od Grčije. Zvečer še hop na letalo in brez težav smo se vrnili domov. Na koncu smo vsi bili mnenja, da nas je kljub temu, da nismo uspeli realizirati večjega potovanja zaradi epidemije, Grčija neverjetno presenetila. To je je bilo potovanje z veliko začetnico in mislim, da Grčije s tako malo turisti ne bomo videli več dolgo. Otočkov, ki jih želimo obiskati je v Grčiji še veliko, zato se bomo vračali tudi v prihodnje.

Ker seveda Lena tako zelo pešači:), smo se zjutraj lotili še večjega podviga. Peš smo se odpravili do rta kjer stoji cerkev sedmih mučenikov. Zopet smo bili deležni lepega vremena in božanskih razgledov. takoj ko smo prišli do vasice Kastro sem vedel da nas čaka nekaj neverjetnega. Že sama hoja skozi jedro z pogledom na modro streho cerkvice je bila dih jemajoča. Nato pa spust do vznožja polotočka, kjer nas je čakal najlepša skalnata plaža, kar smo jih videli. Skakanje, sončenje in smeh nam boste še dolgo ostala v spominu. Lahko rečem, da je to najlepša lokacija kar sem jih videl na poti! Sledilo je kosilo v vasici in povratek z avtobusom v Appolonio. Zvečer smo zopet preživeli nekje med ozkimi uličicami, ter se počasi poslavljali od Sifnosa, ki nam je podaril res neverjetne spomine. Lena je vsak večer preživela v likovni delavnici, kjer v spremstvu lokalnega učitelja ustvarjala grške motive.

Zajtrk smo opravili na terasi z razgledom za milijon dolarjev. Nato smo skočili na lokalni avtobus in se odpravili na južni del otoka. Avtobus ima seveda le nekaj postaj, vse ostalo je potrebno opraviti peš. Po hribu navzdol po kamniti potki so šli do slovitega samostana Chrisophigi, li leži na manjšem polotoku. Takoj smo razprostrli brisače in uživali v vodi, kiobliva samostan. Seveda nikjer nikogar, čisto sami smo bili deležni neverjetne lokacije. Seveda sem zopet izkoristil lokacijo za letenje z dronom. Malo višje na hribu smo šli do manjšega hotelčka ki je imel neverjeten bazen z razgledom, kar seveda nismo želeli izpustiti. Precej drago pivo, a še vedno več kot vredno denarja:) Nato zopet peš do plaže Apofko, kjer smo opravili tudi kosilo v prijetni gostilnici direktno ob plaži. Nato na je čaka povratek do busa, a ker je odhod bil predviden iz Piatis Gialosa, je bilo potrebno več kot dobro uro hoje po soncu. Lena je je kar lepo vztrajala, moram pa priznati, da je bilo res vroče. Piatis Gialos je znano letoviško mestece, ki nam ni pisano na kožo. Zato smo kar hitro ujeli avtobus in preostanek dneva preživeli v Apolloniji v družbi janežovih keksov in piva:)

Do zadnjega zopet nismo vedeli kam naprej. Sifnos je bil v ožjem izboru a se je zatikalo pri primerni namestitvi (cena). Kljub temu smo s par telefonskimi klici uspeli izpogajati dobro ceno. Še vedno pa sem glede na forume imel  mešan občutek glede otoka. Tudi po pristanku speedboata nisem bil ravno navdušen. Zaliv s polno hotelcki in restavracijami..hmmm..to ni za nas. Skočili smo na lokalni avtobus, ki nas je zapeljal do mesta Apollonia. Ozke ceste in nekakšna terasasta struktura je nakazovala drugačnost napram prej obiskanim otokom. Prihod v Apollonio je pričaral vzdušje o katerem so pisali. Zopet krasno mestno jedro s urejenimi lokalčki. Nasa soba je imala pogled na celotno dolino, kjer je bilo posejanih na stotine belih hišic. Popoldne smo se odločili, da peš obiščemo bližnjo vasico, kjer se vzpenja strma pešpot mimo številnih tipičnih cerkvic in lokalov. Ves čas hoje nam ni bil čisto jasen vonj, ki smo ga občutili. Kaj kmalu smo ugotovili, da to prihaja iz manjših slaščičarn, kjer pečejo vinsko janeževe kekse – NORO DOBRI!!  Po napornem dnevu popadali kot muhe v posteljo.

Grški jogurt za zajtrk, nato pa po izjemno vijugasti cesti do znane vasice s pisanimi garažami Klime. Ker niti Google točne ne ve kje je najboljša pot, smo se odločili kar po občutku. Seveda smo izbrali najhujšo možno. Pri pisanih garažah smo naredili kratek postanek in pobožali vse mačke v vasici. Nato nas je pot vodila ponovno do tiste bele plaže Sarakiniko, kjer sem matral dorna do onemoglosti. Sledilo je kosilo v sloviti gostilnici Medusa, kjer sem si privoščil hobotnico, punce pa ostale grške dobrote. Popoldan smo preživeli zopet na plaži Firopotamos, kjer smo večino časa preživeli v kristalno modri vodi. Seveda sem z dronom obvezno naredil par poletov mimo cerkvice in plaže. Za zadnji večer pa smo izbrali obisk vasice Plaka, ki je malo spominjala na tisto na Folegandrosu. Obvezni sladoled, pivo in pač vse kar nam je bilo ponujeno:) Nekaj najlepšega so bili povratki do naše hiše, saj smo zvečer vedno uživali na ležalnikih in gledali skozi oljčni nasad proti zalivu Mandrakia.

Danes je bil naš cilj obiskati otoček Kimolos. Iz mesteca Pollonia na skrajnem zahodu otoka je manjše pristanišče od koder smo se vkrcali na manjši trajekt. Vkrcanje je potekalo na miniaturnem pomolu kjer je bil kar uspeh spraviti avto na trajekt brez prask. Približno pol urna vožnja z lepimi razgledi je bila potrebna, da dosežemo otoček. Po izkrcanju smo obiskali slovite garaže za čolne v okolici plaže Karras. Ozke ceste in uličice so bile kar zalogaj, kar se parkiranja tiče. Cilj današnjega dne je bila plaža Prassa , ki slovi kot ena najlepših peščenih plaž v Grčiji. Kar nekaj ur smo preživeli v kristalni vodi karibskih barv in se sončili na lahko rečemo kar polni plaži. Imeli nekaj kratkih stikov z ostalimi turisti, saj je bilo težko ohranjati razdaljo med brisačami zaradi Covida. Popoldan smo preživeli v slikovitem majhnem mestecu, kjer smo se izgubljali med belimi hiškami. Lena si bo zapomnila predvsem svojo naročeno zeleno solato (beri: kuhano špinačo):) Pozno popoldan smo se zopet vkrcali na trajekt in se vrnili na Milos. Kimolos je res vreden obiska in je škoda, da ga kdo, ki je na Milosu ne bi obiskal.

Milos se je znašel na listi želja predvsem zaradi odpiljene plaže Sarakiniko. Po zajtrku smo se takoj odpravili do Sarakinika, ki bil precej blizu naše namestitve. Bili smo še dovolj zgodni da smo plažo videli praktično brez drugih ljudi. Neskončna belina, ki je vulkanskega izvora je nastajala milijone let ter ob precejšnjem soncu se je iz črne spremenila v belo. Občutek kot, da hodiš po kakem planetu katerega obliva kristalno modro morje. Hitro smo se namestili in takoj raziskali vsak kotiček posebej. Noro, sem se bomo sigurno vrnili še v naslednjih dneh. Sledila je pot na jug otoka, kjer smo se ustavljali na preostalih plažah, ki jih je res ogromno. Firiplaka je bila krasna dolga plaža katero je oblivalo res čisto, a precej plitvo morje. Tukaj smo želeli ostati dlje, a nas je motila predvsem precejšnja gneča. Zato smo se hitro odpravili naprej in se vmes ustavili še na plaži Tsigardo ki je dostopna le po leseni lestvi. Naslednja plaža v katero smo se zaljubili je bila Firopotamos, ki je zaradi posebne “skrite” lokacije bila tisto kar smo iskali. Ko smo se vračali smo se ustavili še v bližnjem zalivu Mandrakia, kjer smo si že izbrali restavracijo za naslednji dan. Mandrakia je eden lepših zalivov z garažami za čolne, kar smo ji videli.  Človek bi samo gledal in gledal. Zvečer pa na terasi nekaj steklenic piva s pogledom na zaliv skozi nasad oljke. Kičasto!

Karte za trajekte smo kupovali preko spleta sproti. Zaradi povezav do zadnjega nismo bili odločeni kateri bo naš naslednji otok. Zaradi odlične povezave smo izbrali Milos kot nadaljevanje naše avanture. Trajekti so nas v povprečju stali okrog 100 EUR na smer. Dopoldne smo se vkrcali na speedboat, ki nas je v dobri uri spravil na Milos. Velik otok v primerjavi z ostalimi na naši poti. V pristanišču smo prevzeli avto in se prvo ustavili v trgovini in nakupili hrano in pijačo. Ob prihodu do naše hiške smo vedeli, da nas zopet čaka razvajanje in razgledi kot smo si jih le želeli. Popoldan smo se odpravili peš do bližnjega mesteca, kjer smo v zelo preprosti gostilnici uživali grških dobrotah in Mythosu.

Vsako jutro je Rajka pridno nabirala tekaške kilometre, jaz pa sem se za to odločil le enkrat:) Moja je bila vedno jutranja nabava in logistika celotnega dneva. Po zajtrku smo se odpravili raziskovat preosatli del otoka, ki večinoma ponuja izjemne razglede ob skoraj neposeljeni pokrajini. Seveda kapelic in cerkvic je polno na vsakem koraku, pa še kakega osla lahko srečaš. Pred kosilom smo se odpravili na ladjico , ki nas je zapeljala do edinstvenega zaliva s kristalno vodo, kjer smo uživali ob močem soncu in hladni vodi. Seveda je obvezna polna vreča čipsa in pivo zraven. Zopet smo bili navdušeni nad malo turisti, ki jih Folegandros nima polno niti ob normalnih razmerah. Popoldne je sledil zopet napad na bazen, ter pohajkovanje po centru vasice, kjer bi človek samo hodil in gledal. Najlepši razgledi pa so zvečer, ko je vsa ta grška idila osvetljena z nekaj lučkami. In ko k vsemu temu dodaš še grško hrano hitro pozabiš da so kakršnekoli izredne razmere zaradi covida. Maske so sicer zahtevane ob vstopu v trgovino in na javnih prevoznih sredstvih, a nič motečega. Folegandros se nam je tako priljubil, da bomo v prihodnosti tukaj  še kdaj preživljali dopustniške dneve.

Kljub temu da je otok relativno majhen smo se odločili za najem avto, saj je javni prevoz bolj v povojih. Zgodaj zjutraj sem se odpravil v bližnjo pekarno in že ta občutek ko se vasica in ljudje budijo ob sončn jutro je nekaj nepopisnega. Domačini so me pozdravljali kot, da smo stari znanci:) Na terasi apartmaja smo opravili grški zajtrk in se odpravili raziskovat plaže. Po pravici nisem pričakoval kakih večji presežkov, a me je približno pol urni pohod do plaže prepričal drugače. Kristalno čista voda in nikjer nikogar. Določene zalivčke smo imeli čisto zase, določene pa smo delili z nekaj nagci (Lena je samo na veliko gledala, ker na FKK plaži še nismo bili). Ob obali smo se premikali naprej do drugih skritih zalivčkov, kjer smo naleteli na krasno taverno, kjer smo tudi opravili kosilo z razgledom. Popoldne smo izkoristili še ogromen bazen ob hotelu in se peš odpravil do cerkvice na hribu. Razgledi so bili neverjetni in kar nas je najbolj presenetilo, je bil mir in tišina, tako na plažah kot v vasici. Občutek smo imeli kot, da se je čas ustavil.

Folegandros je dolgo bil na spisku želja in na je res zanimalo ali nas bo navdušil tako kot smo pričakovali. Dopoldne smo izpraznili sobo na Santoriniju in se na poti do pristanišča ustavili še v izjemno slikovitem mestu Pyrgos, kjer smo tudi opravili odlično kosilo pod starimi oljkami. Vkrcanje na ladjo je trajalo malo dlje kot smo pričakovali, predvsem zaradi kontrole telesne temperature in izpolnjevanja obrazcev. Približno uro plovbe in že smo se izkrcali na divjem Folegandrosu. Lastnik apartmaja nas je odpeljal do hotela, kjer smo zopet dobili ogromen apartna s še večjim bazenom na idealni lokaciji. Takoj smo se sprehodili po starem jedru vasice, kjer nam je hitro postalo jasno zakaj je to tako opevan otok. Kot da bi obiskal Santorini 50 let nazaj. Majhne taverne, butične trgovine in vse urejeno do potankosti. Kamorkoli si se obrnil, si lahko videl tipično Grčijo, kot je bila nekoč. Pozno popoldne smo izkoristili še bazen, saj je do plaže kar nekaj vožnje in glede na pozen prihod smo raje uživali v jedru vasice in grških dobrotah (beri- Mythos in Gyros).

Po izjemnem dnevu na Santoriniju smo se zbudili v zopet popolno jutro. Že ob sedmih sem delal prve zamahe v bazenu in praktično do zajtrka bil pod vodo. Kmalu se mi je pridružila še Lena s katero sva tekmovala v skakanju in plavanju. Danes smo se odločil, da obiščemo plaže po otoku, in se napotili do meni dobro znanega Kamarija, ki ni ravno presežek glede plaže. Hitro smo pobrali brisače in se odpravili do Vlychade, ki preseneti s formacijo skal, a še vedno to ni plaža kjer bi vzdihovali. Plaže na Santoriniju so temnejše, seveda zaradi vulkanskega izvora. Po kosilu smo se vrnili na bazen in uživali ob pivu in soncu. Praktično do večera smo vsi trije bili v vodi.  Na plaži smo imeli tudi svojo najljubšo restavracijo s Gyrosom, katere se Lena ni mogla nasititi. Nikjer oblačka, temperatura okrog 30 in peščica ljudi. Pozno popoldne smo si tudi odahnili, saj je Covid test bil negativen in smo lahko nadaljevali našo kikladsko avanturo.

Maske na dve-urnem letu nam niso delale preglavic. Ob pristanku pa namesto aperitiva kar COVID test. Po odvzemu brisa mi je bilo naročeno, da moramo biti 48 ur dosegljivi v hotelu oz na telefon, če bo bris pozitiven. Kljub temu da smo pripeli že v temi, smo se odpravili do bližnje restavracije in ugriznili v tako želeni Gyros, ki smo ga poplaknili s še bolj želenim pivom Mythos. Popadali smo v posteljo in že zgodaj zjutraj sem se odpravil v trgovino in nakupil za zajtrk – obvezno seveda grški jogurt:) Nato pa uživanje v ogromnem bazenu, ki smo ga imeli praktično zase. Popoldne smo si najeli avto in se odpravili na potep po otoku. Santorini v teh koronskih časih je čisto nekaj drugega, saj je turistov izjemno malo. Odkrivali smo mesto Fira, od koder so izjemni pogledi na prekrasno belo arhitekturo obdano s črnimi pečinami in neskončno modrino morja. Zopet je bi na sporedu Gyros in grška solata. Ker smo lovili sončni zahod v Oia-ji, smo pozabili napolniti gorivo in v Oia-ji ni nobene pumpe! Zgubili smo dodatne pol ure, a k sreči še ujeli sončni zahod na top lokaciji. Ljudi na razglednih točkah ni bilo malo, a še vedno dovolj za sproščeno opazovanje in uživanje. Ni kaj, tako Fira kot Oia sta fantastični.

Po vrhunskem potovanju v Kolumbiji, ki smo ga končali prvega januarja 2020, si niti pod razno nismo predstavljali kaj nas čaka v tem letu. V nulo splanirano potovanje v Indonezijo, Avstralijo in daleč na Pacifik (Vanuatu) je iz mesec v mesec razpadalo po etapah. Vseeno smo gojili upanje, da bomo potovanje vsaj delno uresničili. V aprilu  smo izvedeli, da s sanjskim poletjem ne bo nič (COVID-19). Ni skrivnost, da nam potovanja pomenijo vse in v tistem trenutku smo to tudi resnično občutili. Počasi smo se sprijaznili, da bomo pač pohajkovali po Sloveniji. Nekje meseca junija so se začele države vsaj v Evropi počasi odpirati in so prihajale na zeleni seznam, zato smo iskali najboljšo možno opcijo, da vsaj malo zacelimo rane. Grčija je kazala daleč najboljšo epidemiološko sliko, zato smo hitro kupili karte za polet na Santorini. Leteli naj bi iz Dunaja, zato smo morali imeti obe državi na očeh. Slike okužb so se spreminjale dnevno, zato do zadnjega nismo bili prepričani ali bomo sploh lahko šli. Tudi sam plan potovanja, da obiščemo pet grških otokov je bil do prihoda v zraku. Pozitiven test na letališču bi pomenil 14 dnevno karanteno. Napočil je čas, da  krenemo na pot, a nas je dan pred odhodom presentil zvin Lenine noge in smo ostali doma:( Polet smo prestavili za en teden in upali, da bo noga do takrat ok in situacija s COVIDOM nespremenjena, kar se Grčije tiče. Nalsednjo soboto smo veseli krenili na letališče, a je po nekaj minutah bilo veselja konec. Vstopni dokumenti naj ne bi bili dovolj dobri, zato nam je Wizzair poslal email, da vkrcanje ne bo možno. Tudi s klicem na Wizzair nismo dosegli ničeasar, saj so rekli, da načeloma vkrcanje ni mžno, razen če bodo na letališču naredili izjemo. Do prihoda na letališče smo bili na trnih in upali na srečo (sam sem bil skoraj siguren, da nam ne bodo dovolili).In res, letališki uslužbenci so potrdili, da je danes možna izjema in se lahko vkrcamo!!!! Bili smo veseli kot radio!!!Grčija prihajamo!!!!