Category: Namibia – Blog

09 Aug

Our time in Namibia

Na koncu potovanja vedno strnem nekaj misli in tako bo tudi tokrat. Sami smo prepotovali najbolj znane točke države in si ustvarili pozitivne občutke. Potovati s 4×4 vozilom, s šotori na strehi, je najbolj optimalna opcija, ki ti daje popoln občutek svobode. Ceste so na momente zelo zahtevne, a še vedno normalno prevozne. Največji čar Namibiji daje kampiranje pod zvezdami in neizmerna tišina. Po dolgem času smo se interneta, zaradi težke dostopnosti in na koncu tudi zaradi naše odločitve, dotaknili le za par minut. Daleč najboljša odločitev. Vsakodnevno kampiranje, kuhanje, pospravljanje, posedanje ob ognju, spanje ob živalskih zvokih itd. je za družinsko potovanje nekaj najboljšega! Lena je bila pa itak največja carica na poti! Jug, kraji in države, ki jih nismo uspeli obiskati, pa so že rodili idejo, kako to storiti na najbolj avanturističen način.

09 Aug

Back to Windhoek

Naša zadnja noč v strešnem šotoru je minila mirno in zopet smo si privoščili 10-urni spanec. Danes nas je čakala dolga in naporna pot proti glavnemu mestu. Po več kot petih urah smo prispeli v Urban camp, kjer smo prenočili v šotoru z ogrevanimi posteljami. Še prej pa povečerjali v svetovno znanem Joes bierhouse.

08 Aug

Srce Namibije

Tokrat smo vstali še v temi, pospravili šotore, in se odpravili do vhoda v park. Po 40-ih minutah vožnje, smo prispeli do svetovno znane Dune 45 in se povzpeli na vrh. Jutro, pesek in vzpon ni ravno najboljša kombinacija, a je seveda prihod sonca poplačal vse. Sldila je vožnja do sipin Soussovlei, do koder smo se prebijali z NWR vozilom. In tukaj smo malo prešpricali razglago, kako do doline Dead Vlei. Sledili smo nekaj pohodnikom, a smo šele proti koncu izvedeli, da gredo v bistvu na vrh sipin. Težko opišem mučenje po sipinah in to le z enim celim Spritom, ker vode nismo vzeli s sabo!!! Saj razgled je bil super, a cena zelo visoka, še posebej ko ugotoviš, da obstaja 15-minutna bližnjica do nezemeljske doline Dead Vlei. Še vedno pa je obisk bil vreden vnetih mišic. Ta dolina je res pravi biser Namibije.

08 Aug

In smo šli proti jugu

Zgodaj zjutraj smo se najprej podali v Walvis Bay, kjer smo opazovali številne flaminge. Ob atlantiku smo se podali proti JV Namibij,e v smeri najbolj znane puščave na svetu. Cesta je zahtevala kar veliko manevriranja, saj je na momente res bila v obupnem stanju. Po 5-ih urah smo prispeli do Sesriema in se namestili v kampu. Pred sončnim zahodom smo se peš podali v čudoviti kanjon, ki leži le nekaj km od kampa. Sončni zahod smo opazovali iz Elim duna, na katerega vrh smo se pošteno namatrali.

08 Aug

Proti atlantiku

Kot skoraj vedno, sem tudi danes vstal pred puncami in se povzpel na enega izmed ogromnih osamelcev, da lahko opazujem sončni vzhod. Osamelci so super za plezanje, saj ne drsijo. So pa trenutki, kjer zaradi njihove prepletenosti ne veš, kako naprej ali nazaj. Področje Spitzkoppeja je dih jemajoče – tako od spodaj, kot tudi od zgoraj. Zraven Madise je ta kamp, daleč najboljši na poti. Po zajtrku pa cež makedamsko pot do Atlantika, kjer smo si v Cape Crossu ogkedali kolonijo nekaj tisoč tjulnev. Vonj na območju je zelo povezan s številom tjulnov. Ob obali atlantika smo opazovali ladijske razbitine in se namestili v čisto evropskem Swakopmundu. Del mesta ob obali je bil prav simpatičen, a je močno razvidno evropsko “kolonialno”bogastvo.

08 Aug

Damaraland

Danes smo po prašni cesti zavili v še večjo divjino in skozi res majhne kraje dosegli rajski kamp Madisa. Veliko osamelcev, lastni tuš in wc pod odprtim nebom in razgled za milijon dolarjev. Tišina, tišina in še enkrat tišina! Neprecenljivo! Lena pa nama vsak večer pripravi tudi plesno predstavo ob ognju.

08 Aug

Spitzkoppe

Današnji cilj so bile bile svetovno znane skalne formacije. Pot je bila predvsem prašna in razbrazdana, a nas je naša Toyota brez težav spravila do cilja. Spitzkoppe in ostale skalne formacije so res dih jemajoče. Peš smo se odpravili do najbolj znanih mostov in predelov, ki so za fotografa pravi balzam. Ogledali smo si tudi lokacije s poslikavami bušmanov in z domačinom odkrivali tudi zaprte predele območja. Na koncu smo ga odpeljali še v njegovo vasico, kjer smo žal videli eno najbolj raztreščenih vasi. Podobne hiše smo videli recimo še v Etiopiji. Ker smo kampirali ob lastnem osamelcu, je Lena na vrhu enega zopet uprizorila plesno predstavo. Zvezdnato nebo je bilo dih jemajoče! Dobesedno!

07 Aug

Game drive

Etosha dovoljuje safari z lastnim avtom, kar ji daje še poseben čar. Zopet smo odkrivali stranpoti in opazovali vodne luknje, polne živali. Razgledi, ki se nam bodo definitivno vtisnili globoko v naš spomin. Tišina, pomešana z živalskimi zvoki, je res nekaj posebnega. Zvečer smo se namestili v našem zadnjem kampu v Etoshi in ob vodni kotanji občudovali prihod tridesetih slonov in žiraf. Narava je res neverjetna!

07 Aug

Kingdom of Etosha

Danes smo se podali proti drugemu kampu v Etoshi in po poti odkrivali številne vodne kotanje, kjer v tem sušnem obdobju živali pridejo do vode. Ko opazuješ, kako previdno žival pristopi h kotanji, lahko začutiš, kako se boji za svoje življenje. Vsak najmanjši zvok sproži odziv živali. Kotanje, kjer opazuješ to mešanico živali, delujejo kot iz pravljice. Po celodnevnem odkrivanju parka smo se namestili v kampu, kjer smo zvečer opazovali nosoroga v vsej njegovi lepoti, kako previdno hodi do vodne kotanje ob sončnem zahodu.

07 Aug

Proti Etoshi

Pot nas je vodila proti severu Namibije, v nacionalni park Etosha, kjer domujejo afriške živali. Poiskali smo kamp Namutoni, kjer smo na hitro skuhali paradižnikovo juhico in odbrzeli odkrivat park. Takoj, ko smo zavili v park, smo bili priča neverjetnim prizorom narave. Zebre, oryxi, antilope, gepardi, noji, žirafe … Iz naših ust so prihajele besede: “Glej, wow, ne moreš verjeti, tako blizu …” Zadovoljni smo se vrnili v kamp, kupili drva in ob ognju povečerjali. Krasen dan!

07 Aug

Svet je še kako majhen

Na poti do bušmanov smo v kampu srečali slovenca Mateja, ki je bil zelo vesel domače, slovenske, besede. Ta isti Matej je bil pred slabim letom na našem potopisnem predavanju o Venezueli. Že vrsto let potuje po Afriki z motorjem in se le občasno vrača v Slovenijo. Motor za nekaj tisoč evrov, en komplet obleke, rezervni plašč in otroški šotor. Kapo dol Matej! Ker je z motorjem težko priti do bušmanov, smo povabili Mateja in se skupaj odpravili do vasi. S sabo je vzel še mandolino in v vasici zabaval otroke. Bil je super družba in popestritev našega potovanja. V Sloveniji pa se absolutno moramo še srečati!

07 Aug

Bogovi so padli na glavo

Po prvi noči (manj mrzli, kot smo pričakovali), smo opravili že s soncem obsijan zajtrk in prvič uspešno pospravili vso kamping opremo. Pot nas je vodila preko Grootfontaina v smeri Tsumkveja, kjer smo se predvsem v zadnjem delu poti borili z globokim peskom in bi brez 4×4 pogona bili nemočni. Obiskali smo vas plemena San, ki se ga vsi spomnimo iz filma “Bogovi so padli na glavo”. Glavni igralec naj bi prihajal iz te vasi. Prikaz tega, kako plešejo in živijo povezavi z naravo, je bil res zelo kvaliteten in realen. Lena je bila seveda glavna atrakcija in so jo vsi okupirali. Najbolj navdušena je bila nad plesom plemena, ki je vključeval miganje z ritkami.  Sam pa se še vedno smejim njihovemu načina govora, med katerim tleskajo z jezikom. O tem, zakaj smo na kontrolni točki ostali brez jajc, pa več doma. Vračali smo se v popolni temi in tako prvič postavljali šotore z lučkami. Hitro smo skuhali večerjo ter se zakopali vsak v svoj šotor.

07 Aug

Windhoek to Okonjima

Windhoek je mesto, ki ponuja praktično vse, kar ponujajo večja evropska mesta. Prevzem avta je potekal hitreje, kot smo pričakovali. Na hitro so nas poučili, kako menjati gume, postaviti strešne šotore in ostalo potrebno za kampiranje. Naslednja postojanka je bila bencinska črpalka, kjer smo natočili 150 litrov goriva in dodatno še kanister, ki nam bo služil kot prva pomoč, če se preračunamo pri razdaljah. 🙂 Naj omenim, da vozijo po levi, tako da sem cel dan namesto smernikov prižigal brisalce. Nato smo skočili še v dobro založen Spar, kjer smo se oborožili s hrano. Za prvi dan nam je bilo ključno, da prispemo v prvi kamp pred nočjo, kar nam je tudi uspelo. Izbrali smo kamp Okonjima, ki služi kot rezervat za africat fundacijo, ki skrbi za geparde. Tokrat smo na poti prvič uzrli afriške živali (oryxe, antilope in še ene z velikimi ušesi). Idiličen kamp, kjer smo bili popolnoma sami – razen posameznih živalskih obiskovalcev. Zakurili smo ogenj ter opravili prvo večerjo pod zvezdami. Kako blizu so tukaj zvezde težko opišem.