Category: South Africa & Swaziland – Blog

Potovanje po JAR-u in Svaziju nas je presenetilo v več pogledih. Pred odhodom nam je največ skrbi povzročala varnost, in kot se je izkazalo, popolnoma neupravičeno. Izredno urejena infrastruktura, prijazni ljudje, vrhunska hrana in vina ter neverjetne naravne danosti. Na spletu lahko zasledimo več opisov v stilu “svet v malem”, kar lahko rečemo, da je za JAR popolnoma na mestu. Celotna država je zelo raznolika, zato je potrebno potovati od zahoda proti vzhodu in uživati v celotnem paketu. Ključna je tudi izbira letnega časa in lahko rečem, da so naši zimski meseci odlična izbira. JAR je potrebno doživeti v zelenem odtenku! Nujno! Cape Town z okolico je eno najlepših mest, kar smo jih obiskali. Presežek potovanja pa gorovje Drakensberg, ki je nekaj najbolj fascinantnega, kar smo na dosedanjih potovanjih videli. Po tem delu sveta bomo sigurno še stopali! 🙂

Prispeli smo v Pretorio, kjer smo bivali v ogromni vili z bazenom. O Pretoriji in Johannnesburgu je veliko napisanega, predvsem z negativnega vidika. Seveda smo se zaradi tega ogledov lotili s previdnostjo. Mesto ima nekaj predelov, ki so označeni kot nevarni, predvsem Soweto. Ker je pa hiša Nelsona Mandele v Sowetu, smo bili primorani tudi tja. Na koncu se je izkazalo, da je vse skupaj zelo pretirano in se nimaš praktično ničesar za bati, če se seveda gibaš v mejah normale. Vidna je seveda razlika med urejenim in luksuznim predelom, ter barakarskim naseljem. A se splača obiskati oboje, saj res lahko doživiš tisti pravi utrip. Nujen je obisk muzeja Aparthaida, ker je res vrhunski, in je nekaj, za kar mislim, da nihče ne bi smel izpustiti ob obisku JAR-a. Po dveh dneh smo se poslovili od Johannesburga in poleteli proti domu.

Danes smo zapustili Swaziland. Prehod meje je bil zopet razmeroma preprost in hiter. Čakala nas je precej dolga vožnja čez zelo lepo pokrajino, mimo številnih majhnih mestec. Ceste so zares lepo urejene in široke, tako da premagovanje razdalj ni težavno. Zvečer smo pripspeli v čudovito majhno mestece Graskop, kjer smo spali v ličnem apartmaju, okrog katerega so prosto skakali številni zajci. Nujen je bil tudi tudi obisk restavracije, kjer strežejo odlična rebrca. Naslednji dan smo se odpravili po panoramski cesti do kanjona Blyde. Na panoramski poti so tudi številni slapovi in druge naravne znamenitosti. Tokrat nas je spremljalo deževno vreme, ki smo ga sprva poskušali premagati s postankom v sloviti Harrys pancakes restavraciji, kjer nas palačinke niso ravno najbolj navdušile. Dež še vedno ni pojenjal, a smo se vseeno odločili, da gremo do kanjona. Tudi tokrat nas je sreča spremljala, saj se je ob prihodu vreme razjasnilo. Blyde kanjon je največji zeleni kanjon na svetu in je res nekaj, kar je potrebno videti v živo. Popoldne nas je čakala dolga vožnja do Pretorije.

Swaziland je res zanimiva državica. Ukvarjajo se predvsem s pridelavo sladkorja in lesa. Pokrajina je hribovita, z ogromnimi balvani, ki so posejani naokrog. Tukaj je možno videti drugi največji monolit na svetu (takoj za avstralskim Ulurujem). Ko se voziš čez državo, vidiš polno pravih afriških vasic, ogromno ljudi, ter nekaj nacionalnih parkov. Mi smo se namestili v bližini Lobambe. Vse je veliko manj razvito kot v sosednjem JAR-u, ponujajo pa veliko raznih načinov zabave v naravi – od kolesarjenja, raftinga do odličnih trekingov. Vidi se, da je turizem še v povojih, a če bodo nadaljevali v tem tempu, bo Swazi postal destinacija, kjer se bodo ljudje ustavljali tudi za več dni, tednov. Tukaj smo odlično jedli in se čudili določenim, zares nizkim, cenam. Zelo blizu je tudi park Mlilwane, ki ima odlične safarije. Naslednji dan smo se odpravili do bližnjega slapu in obiskali tradicionalno vas, kjer smo bili priča izrednemu nastopu plemena. Swazi je nujen postanek na poti, kjer brez težav ostaneš tudi več dni.

Hluhluwe–Imfolozi Park je najstarešji naravni rezervat v Afriki. Zapustili smo Lucijo in se z našo Toyoto zapeljali do Hluhluweja. Čez park vodi asfaltirana cesta, a je za ogled živali potrebno zapustiti glavno cesto in se odpraviti v notranjost po makadamski cesti. Ker je naš avto bil čisto navaden avto (ali pa še manj), je bila vožnja pravi izziv. Ker je Rajka bila glavna voznica na potovanju, se je ona ukvarjala s to “vrhunsko” cesto. 🙂 Cilj je bil videti nosoroge, po katerih je park tudi najbolj znan. Prvo srečanje si bomo zapomnili prav vsi, saj smo na orjaškega nosoroga naleteli točno na cesti. Nikjer žive duše, in z avtom nismo mogli ne naprej in ne nazaj. Nosorog je bil velik kot avto in že je kazal znake, da mu naša bližina ni bila ravno top stvar. A k sreči se je vseeno toliko umaknil, da smo uspeli švigniti mimo. A kmalu zatem so nam pot preprečili sloni. In zgodba se je ponovila. Teh srečanj se bomo spominjali še dolgo. 🙂 Park je izredno lep, z veliko živalmi in gostim rastjem. Za naslednjič bi se vseeno odločili za večji in varnejši avto. Po obisku parka nas je pot vodila do meje s Swazilandom, kjer smo kljub zapletenim proceduram kar hitro opravili vstop in se zapeljali mimo tipičnih afriških vasi, ki so veliko bolj spominjale na tiste prave afriške, kot večina v JAR-u.

S težkim srcem smo zapustili Drakensberg in se po že znani poti vrnili do Durbana, kjer smo opravili kosilo in nakupili nekaj dobrot. Nato pa ob obalni cesti do skrajnega zahoda, kjer je naš cilj bil kraj St. Lucija. Območje je naravni park, ki je v bistvu močvirje in kjer so temperature precej višje. Tukaj smo zabeležili tudi 37 stopinj. Namestili smo se ob reki in se takoj odpravili na plovbo po reki, kjer je največja koncentracija nilskih konjev na svetu. S pivom v roki smo pluli po mirni reki in si opazovali nilske konje ter ostale živali (ptiči, opice …). Zvečer sva z Leno skočila še v bazen, katerega pozicija je bila malo drugačna. Bil je ob reki, kjer so se prosto sprehajali nilski konji. Tako da sva cel čas v vodi gledala, če se nama slučajno kakšen približuje. Nilski konji so na vrhu lestvice najbolj nevarnih živali. Ko sva opravila z njimi, sva se pogajala še z opicami, ki so na vsak način poskušale priti v apartma. 🙂 Bilo je res zanimivo!

Danes sta me Rajka in Lena presenetili z rojstnodnevnim zajtrkom v objemu najlepšega razgleda na svetu – vrhunska hrana, ki so nam jo vedno postregli na terasi naše hišice in bazen, ki je na momente izgledal že preveč kičasto. V regiji Drakensberga lahko uživaš teden ali dva. Ogromno sprehajalnih poti, raznih trekingov, raziskovanja z gorskimi kolesi, vrhunska kulinarika in razgledi za umret. Je pa nujno obiskati to regijo v času naše zime, saj je vreme neverjetno stabilno in pokrajina živo zelena. To 40-ko si bom zapolnil za celo življenje! 🙂

Ta podvig sem skrbno načrtoval že doma, a sem prišel praktično nepripravljen, saj so informacije na internetu zelo skope. Moj cilj je bil priti na 3100 m visoko goro, kjer izvira drugi najvišji slap na svetu -Tugella (950 m). Najprej sem se z avtom zgodaj zjutraj, še v temi, odpravil na skoraj 2-urno vožnjo okrog gorovja. Izjemni razgledi in nepregledne monožice domačinov na cestah, saj so se vsi odpravljali v šole ali službe. Ko sem se prebil na drugo stran, sem v enem izmed prenočišč najel vodnika in pa prevoz do začetka vzpona. Tako uničene ceste še nisem videl. Pol ure prebijanja čez skale z uničenim avtom mi je premaknilo vse organe. Vreme je bilo vrhunsko. Čakal me je 4-urni vzpon čez najepše gorovje, ki sem ga kadarkolil videl. Na poti sva srečala ogromno baboonov (opic) in kač. Moram reči, da je predvsem zadnja ura bila zelo zahtevna. A ko sem zagledal slap in dolino pod njim, se mi je nasmeh razvlekel do ušes. Lahko rečem, da je to bil eden izmed mojih potovalnih vrhuncev. Na poti nazaj sva srečala veliko pastirjev s katerimi smo se nato po zloglasnih lestvah spuščali v dolino. Po približno sedmih urah smo prispeli nazaj do izhodišča. Vrnil sem se v poznih popoldanskih urah in se pred spanjem še okopal v našem kamnitem bazenu. Punce so cel dan uživale ob naravnih danostih okrog naše namestitve, s pogledom na amfiteater gorovja.

Zjutraj sem vstal že ob petih, saj me je zanimalo, kako izgleda gorovje ob sončnem vzhodu. Že ko sem stopil na teraso hiške, sem obstal. Pogled, narava, sončni vzhod, tišina – moram priznati, da sem na dosedanjih potovanjih redko bil tako impresioniran. Fotoaparat se je ta dan pregreval. Ko sta Lena in Rajka vstali, so nam na terasi postregli z zajtrkom, ki je sovpadal z neverjetnim razgledom. Pred hiško so se pasli konji, ki so celotno kuliso še polepšali. Zraven hiške je bil tudi ogromen kamniti bazen, od koder je bil razgled na sloviti amfiteater gorovja. Takoj smo se odpravili v bližnji nacionalni park, kjer so nas razgledi ponovno sezuvali. Okopali smo se pri manjših slapovih in se nastavljali soncu. Zelena barva v norih odtenkih, vse skupaj prepredeno z rekami, modrim nebom in številnimi opicami. Saj sploh ne vem, kako naj to opišem. Te slike ne bo izbrisal niti Alzheimer! 🙂

Ta del poti smo najčrtovali najdlje in upali, da se nam bo posrečilo tudi z vremenom. Redki se odpravijo do tega predela, saj je precej izven ustaljenih poti. Zjutraj smo se premaknili v mestece Port Elisabeth, od koder nas je čakal polet pri Durbanu. Dobra ura poleta je do Durbana, ogromnega obalnega mesta. Tam smo prevzeli avto in se odpravili proti severu. Na poti smo naredili postanek za kosilo in za nakup nekaterih obveznih stvari za preživetje (čips, bomboni …). Na pol poti nas je ujela nevihta, a ko smo se približevali Drakensbergu, nas je že čakal neverjeten sončni zahod. Od Durbana do Bergvilla je približno 3 ure vožnje. Namestitev, ki smo jo izbrali, je bila kar precej težko dostopna, saj je do nje vodila izredno razrita makedamska pot.  V popolni temi smo prišli do svoje hiške, ki je bila zares pravljična (vsaj od znotraj). Vidno utrujeni smo popadali v posteljo. Najbolj nas je zanimalo, kako izgleda gorovje Drakensberg podnevi. Pričakovanja so bila izredno visoka.

Obisk Jeffreys Baya je bil obvezen na poti. Tukajšnji valovi za surfanje se uvrščajo med najboljše na svetu. Ker smo se odločili tudi sami poskusiti, smo tukaj ostali dlje. Apartma smo najeli blizu plaže, tako da smo lahko brez težav prišli peš do prvih valov. Mestece je precej majhno, z ogromnim peščenim zalivom in kopico trgovin s surfersko opremo. Morje je bilo precej toplejše kot na obali Cape Towna, a še vedno daleč od tropskih temperatur. V prvem surf shopu, ki ga vodi nekdanji svetovni prvak, smo se dogovorili za lekcijo surfanja. Tako sva z Leno preživela krasen dopoldan med valovi in naredila prvi korak v dolgem procesu učenja. Na začetku kar hitro uloviš osnovne korake, a valovi te vedno znova prisilijo, da spiješ ogromno količino vode. 🙂 Upam, da bova z Leno v prihodnje nadgradila znanje še kje drugje. Sprehajanje in tekanje ob plaži ter občudovanje profesionalcev, nam je zapolnilo čas, ki smo ga preživeli tukaj. Lena je spoznala kar precej prijateljic, s katerimi si je krajšala čas. Jeffreys Bay nam bo ostal v lepem spominu.

Tokrat smo se zopet podali do obalnega dela, kjer je bil naš cilj obiskati nacionalni park Tsitsikama, kjer je najlepši del slovite Garden route. Odločili smo se, da prvo obiščemo zavetišče za opice. Res pristen stik z prostoživečimi petdesetimi vrstami opic. Pravi Raj za našo Leno in seveda obvezen nakup plišaste verzije. 🙂 O tem, koliko plišekov smo nabrali do tukaj, raje ne bi. Ko smo se vozili naprej po nacionalnem parku, smo opazili, da je tukaj najvišji Bungee most na svetu. Ustavili smo se za kosilo, da bi opazovali tiste najbolj nore. Zadeva je vedno razprodana skoraj za teden dni v naprej, a ko sem slišal, da je še eno mesto prosto, sem takoj zagrabil priložnost. Lena je bila nad idejo, da bom skočil, veliko bolj navdušena kot Rajka. Najprej se z zip linom zapelješ do sredine mosta in od tam sledi skok 216 m globoko. Nora izkušnja! Sledila je vožnja ob čudoviti obalni cesti do našega apartmaja v Jeffreys Bayu.

Zjutraj smo se še enkrat napotili do svetilnika in krožili okrog ogromnega odlitka Afrike. Današnja pot do 4 ure oddaljenega Oudshorna večji del poti ni bila nič kaj spektakularna, zato pa toliko bolj pusta, z nekaj velikimi farmami. Ustavili smo na eni izmed farm in zopet opravili odlično ter poceni kosilo. V Oudshorn se gre predvsem zaradi nojev, ki jih je tukaj na tisoče, in opazavanja merkatov. Žal smo merkate izpustili, ker ne dovolijo prisotnosti otrok (kar so baje preveč nemirni in se merkati bojijo pokukati iz skrivališč). Ogled farme nojev je bil super. Šele med ogledom smo ugotovili, da o njih ne vemo praktično nič. Bližnje srečanje z njimi je najbolje opravila Lena, ki je pogumno skočila v njihovo “naročje”. Jaz sem jih pa poskušal nahraniti. Seveda smo si privoščili tudi nojeve specialitete in prespali v luksuznem šotoru ob reki. Najbolj smo izkoristili kopalno kad in pa super bazen.

Danes smo zapustili krasen Cape Town, ki upamo, da ga v prihodnosti še kdaj obiščemo. Prvi postanek smo naredili v botaničnem vrtu Kirstebosch, ki je praktično park na prostem. Ko se sprehajaš skozi njega, imaš občutek, da so zbrane vse rastline tega planeta na enem mestu. Pa še vstopnina je bolj simbolična. Ko smo se premikali proti vzhodu, smo videli tudi drugo stran Cape Towna – barakarska naselja. Kljub temu pa lahko rečem, da je tega manj, kot smo pričakovali. Pot smo nadeljevali ob obali, ki postreže z neverjetnimi prizori. Postanek smo naredili v Gansbaaiju, ki je znan po potopih z morskimi psi v kletkah in pa v Hermanusu, kjer lahko z obale opazuješ ogromne kite. Ko smo se bližali Cape Agulhasu, je bilo moč opaziti veliko področij, kjer so bili aktivni požari. Cape Agulhas je znan po svetilniku, ki leži na najbolj južni točki Afrike, kjer se stikata atlantski in indijski ocean. Zvečer smo si privoščili obvezen “fish and chips” in se podali na sprehod ob divji obali okrog svetilnika. Apartma smo imeli direktno ob morju, tako da smo zaspali ob zvoku valov.