Category: Sumatra & Banyak archipelago – Blog

Poslovili smo se od Sumatre, ki nas je presenetila v vseh pogledih. Če človek želi doživeti azijo kot je bila nekoč je to dobra odskočna deska. Je pa obvezno vključiti arhipelag Banyak (kljub vsem oviram na poti do tja) , saj šele takrat dobiš celotno sliko. Sumatra je ogromna in mi smo obiskali severni in osrednji del, tako da ostane še velik kos otoka, ki pravijo, da je še drugačnejši. Upamo, da se bo infrastruktura v prihodnjih letih izboljšala in bomo obiskali še preostali del. Na radarju imamo še eno sanjsko otočje, ki ga bomo obiskali prihodnjič. Poleteli smo proti Kuala Lumpurju, kjer smo preživeli še dve noči in s polžjim tempom srkali zadnje azijske dni.  Z družino, ki smo jo srečali na Banyakih smo šli na skupno kosilo in obujali spomine iz raja, ki smo ga imeli samo za sebe. Pa še srečen konec za moje japonke! Družina jih je našla na otoku in mi jih dostavila v Kuala Lumpur. Carji!

V Bukitu je lepo tudi, če se samo sprehajaš ob reki, namakaš v brzicah in posedaš v številnih barčkih. Cela vasica ima malo pridiha Balija, kar nikakor ne more biti slabo:). Še proti večeru je reka polna ljudi, ki se z zračnicami vozijo sem ter tja, ter tako vasico delajo še bolj posebno. Samo turizem ohranja to področje tako kot je in omogoča orangutanom, da imajo svoj življenski prostor v divijini. Če turizma ne bi bilo, bi verjetno ta predel bil poln nasadov palm. Držimo pesti, da tako tudi ostane!

V Bukit Lawang se pride predvsem zaradi orangutanov. Našo srečo smo preizkušali že pred leti na Borneu, a nam takrat žal le ta ni bila naklonjena. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na poldnevni treking, kjer naj bi srečali več orangutanov (ali pa tudi nič). Malo oblačen dan je bil ravno super, saj bi drugače bilo noro vroče. Že kako uro po vstopu v džunglo smo zagledali prve orangutane, ki so bili od nas oddaljeni kakih 10 metrov. Končno nam je uspelo! Nato smo med trekingom še večkrat naleteli na njih in si jih ogledali od zelo blizu in jih tudi hranili. Ob tem je v gozdu bilo možno videti še veliko drugih vrst opic in ptičev. Lena je pogumno premagovala kilometre in navdušeno nosila krono, ki so jo spletli iz praproti. Kosilo smo opravili kar v gozdu, kjer smo dobili hrano postreženo v banininih listih. Nora izkušnja, ko si tako blizu orangutanov, ki jih lahko v divijini vidiš še le na nekaj točkah po svetu. Na koncu dneva pa še spust po zračnicah po reki do našega domovanja. Vsi smo bili izjemno navdušeni nad doživetim in res priporočamo obisk Bukit Lawanga.

Vstali smo v čudovito sončno jutro. Hotelski zajtrk je bil tudi za čimprejšnjo pozabo:)  Danes nas je čakala pot v štiri ure oddaljen kraj Bukit Lawang. Za pravoz smo se dogovorili kar z našo namestitvijo , tako da smo že ob osmi uri krenili iz hotela. Na poti smo se ustavili še v trgovini in nakupili priboljške ter japonke za 1.5 eura. Končno sem zopet imel obutev. Vožnja mimo vulkana in čez rodovitno pokrajino je bila spektakularna in pa lokalna kavica z razgledom…uff..noro dobra. Če se odpravljate na Sumtra je nujno da se odločite za pot od Berastagija do Bukit Lawanga (ali obratno), saj je pokrajina nora. Ko se približuješ Bukit Lawangu si priča ogromnim nasadom palm, iz katerih pridobivajo olje. Nasadi palm jemljejo prepotreben prostor živalim, ki tukaj živijo. A kot vsepovsod je tudi tukaj denar vladar. Ko vstopiš v dolino Bukit Lawanga ti je jasno zakaj vsi rinejo sem. Krasna narava, izjemna lokacija vasice, deroča reka v kateri se namakajo domačini in lično urejeni hotelčki na nabrežju. Nekakšna oaza v sredini palmovih plantaž.

Dogovorjeni smo bili,  da zjutraj izplujemo iz Tailane okrog 8, da pridemo do 12 ure v Singkil. Zopet smo gledali proti nebu, saj smo vedeli da za 4 urno pot rabimo izredno lepo vreme. Leseni čoln s platneno streho je prispel ob dogovorjeni uri, tako, da smo zapustili Tailano pravočasno. Mirno morje nas je spremljalo praktično do pristanišča. V pristanišču nas je čakal avto, s katerim smo bili namenjeni v Berastagi. Kakih 6 ur vožnjepo precej slabih cestah, a še vedno veliko boljših kot na poti v Singkil. Za kosilo smo se ustavili v lokalni restavraciji, ki jo bomo poskušali hitro pozabiti:) Okolica Berastagija je izredno rodovitna, zato je to pravi kraj za nakup zelenjave in sadja. Skrivnost rodovitnosti se skriva v vulkanski zemlji, saj v bližini ogromen vulkan (Sibayak) na katerega se lahko povzpneš. Izbruh vulkana je pred leti uničil veliko vasi, kar je vidno še danes. V Berastagi smo prispeli zvečer, kjer sem zagledal KFC restavracijo. Po stalnem rižu in ribi, se mi je že sanjalo o kruhu in  mesu. Z užitkom smo pospravili burgerje in se zleknili v posteljo.

Jutra tukaj so tako mirna in tiha, kar bomo najbolj pogrešali. Dnevni plan je bil klasika (voda – hrana- pijača- spanje). Tukaj smo cele dneve praktično sami, brez tehnologije in ostalih motilcev. Neverjetno kako čas mine in kako se lahko zaposliš s preprostimi stvarmi. Če vam na takem otočju postane dolgčas, ste si sami krivi ali pa niste v pravi družbi:) Težava otočkov tukaj so tudi smeti, ki jih na določene plaže naplavi neurje (plastika). Tudi če očistijo, je čez nekaj dni vse enako. Zaenkrat najlepši deli še kljubujejo temu, a kaj kmalu se lahko spremeni na slabše. Naslednja težava tukaj je tudi vera, ki prepoveduje kopanje v normalnih kopalkah. Na srečo ti najbolj oddaljeni otočki, ki niso poseljeni ne predstavljajo težave, a lastniki se bojijo, da bi se to znalo spremeniti. Otočki tukaj so nekaj najbolj pristnega kar smo doživeli na dosednjih potovanjih in upamo, da ostanejo še dolgo težko dosegljivi:)

Otoček kjer smo bili nastanjeni je majhen. Če se sprehodiš okrog rabiš približno 20 minut. Ker mi je uspelo še prvi dan prerezati podplat na nogi sem imel obute športne copate. Japonke sem pozabil na prejšnjem otoku (tipično). Pri prvem obhodu otoka sem uspešno premagoval obalo ne da bi se zmočil, seveda sem jih uspel konkretno zmočiti nekaj metrov pred bungalovom. Bravo! Rana na nogi, brez obutve in pesek vsepovsod – sanjska kombinacija. Nato smo še skupaj prelezli cel otok in iskali školjke. Školjke tukaj so gromozanske, gigantske. Seveda smo veliko časa preživeli tudi v vodi z masko na glavi. Lena nama je uspešno dostavljala pijačo (beri Gin..pivo), ki jo je kupila pri stricu v hiški. Pločevinke so služile kot top igrače, s katerimi si je Lena krajšala čas.

Bili smo neizmerno veseli, da nam vreme služi kot v najbolj norih sanjah. Ker je okrog našega otočka, še polno drugih otočkov smo jih seveda nujno morali obiskati.  V čolno dvomljivega izvora smo se z domačinom podali na odkrivanje okolice. Prvo je seveda splezal na kokos in poskrbel za malico na čolnu. Celo pot ko smo se vozili je lovil ribe (med vožnjo???). Eden najbolj slikovitih otočkov, kar smo jih videli  in ga želeli obiskati nam je malo zagodel. Zaradi valov je bilo nemogoče pristati in smo bili kar malo žalostni. Je pa gospod namignil, da bi lahko zaplaval do tja in sem to tudi storil. Koralni greben in valovi v eni zgodbi ni ravno dobra kombinacija. Kljub temu mi je uspelo priti do obale, ne da bi imel bližnje srečanje s koralami. A pot nazaj v čoln se je zdela precej večji zalogaj, a mi drugega ni preosatalo kot do da tvegam. Punce niso bile navdušene nad mojim početjem, a so bile zato toliko bolj vesele ko sem zopet nekako našel pot do čolna. Mi je pa naš kapetan rekel, da se ne spomni, da bi bil kdo tako nor, da bi plaval do tja???? Ok, preživeli smo:) Sledilo je odkrivanje še ostalih otočkov, kjer smo se fokusirali predvsem na iskanje školjk in težko dostopnih plažic. Dan je bil perfekten, sončni zahod nas je pospremil nazaj in polni smeha smo se vrnili v našo leseno hiško.

Za naslednje domovanje smo si izbrali otoček Tailana, ki je kar precej oddaljen in se nahaja na skrajnem zahodu Banyakov. Tudi tukaj je potekalo dogovarjanje preko whats appa v “vrhunski” angleščini. S čolnom, ki vozi hrano na otočke smo po mirnem morju po dveh urah prispeli do našega okroglega otočka.  Na otočku je nekaj lesenih bungalovčkov, ki so videli že boljše čase in trije novi, od katerega eden je pripadal nam. Čisto ob plaži, opremljen samo z vzmetnico in mrežo za komarje. Toaletni prostori so bili seveda skupni, in tuširanje zunaj je Leni bilo daleč najbolj zabavno. Na otoku je bilo cca 10 turistov in družina, ki nam je kuhala skromne obroke. Koralni greben ob celotni obali in ogromne školjke posejane naokrog so nam zopet pričarale raj, ki ga bomo stežka zapustili. Elektrika seveda na voljo samo ob hiši družine in še to nekaj ur na dan, a mirne trnutke na terasi našega bungalova ne bi zamenjali za nič na svetu.

Moram priznati, da smo na svetu bili priča le nekaj krajem, kjer je lep koralni greben dosegljiv iz obale in tukaj smo dobili ravno to. Maska je bila na glavi praktično cel čas našega skakanja po vodi in vidljivost perfektna. Ko si nameščen na otočku, kjer ni ničesar drugega kot palme, kokos, pesek in voda je koralni greben najboljši zabaviščni park na svetu. Brez posebnih težav bi tukaj ostali več tednov. Zvečer pa jasno nebo in vesoljna tišina. Pa še praznovanje rojstnega dne ob jastogovi torti.

Z našimi praktično edinimi sosedi smo že sktali super prijateljstvo in se družili čez dan. Družina iz Poljske (Nemčije) s tremi majhnimi otroki, je bila kot naročena za Leno. Igranje v vodi, hiški in na terasi na vse možne načine. Mi starejši pa smo se zabavali z dolgimi debatami in pivom. Ko se je že zdelo, da bom dan minil na easy naju (beri – moško ekipo) je lastnik povabil na ogled otoka, ki ga želi kupiti. S čolnom in vrečo piva smo se odpravili na najbolj poseljen otok, kjer smo se prebijali čez džunglo do predela plaže, ki jo je želel kupiti. Del poti smo šli peš in del v motorni prikolici. Nato pa čez apnenčaste jame do plaže. Drugačna plaža, polna majhnih bazenčkov, ki so ob valovanju morja spominjali na jacuzzije. S pivom smo se zleknili v enega izmed njih in modrovali do noči. Nato že v polni temi nazaj do našega otoka. Ker je bil lastnik z nami, je bil otok brez elektrike in vode (drugi pač niso znali vklopiti zadev). Seveda so naju punce pričakale z odprtimi rokami:)

Mislim, da ni potrebno opisovati kako se je zbuditi direktno ob morju:)  Za zajtrk palačinke s kokosom in konkretna lokalna kava. Nato skok do koralnega grebena in malo razgibavanja. Planirali smo, da gremo danes po otočkih, in tudi tokrat je vreme bilo na naši strani (moram priznat da sem se vremena najbolj bal). Da še razložim ta strah: v čolnih praviloma ni rešilnih jopičev, čolni so domače izdelave, valovi ob nevihtah pa ogromni, zaradi slabih motorjev rabiš več ur da prideš do kakega otočka, otočki so neposeljeni, na bolnice pozabi, telefonski signal (saj ni treba razlagat verjetno). Prijatelji so imeli pred leti tukaj ob istem času zelo slabo vreme in njihove slike so kar nazorno pokazale, zakaj se je potrebno slabega vremena bati. Zaenkrat so bogovi bili na naši strani. Odpravil smo se na potepanje po otočkih, ki naj bi bili nekaj posebnega. Vsak otok nas je presenetil s svojo unikatnostjo in  raznolikostjo. Dan je bil poln smeha in besed (glej oči, glej tam, omg…). Lena si bo najbolj zapomnila kosilo na samotnem otočku- še danes pravi, da je to najboljša riba na svetu.. Naš voznik čolna je vse naredil kot na surviverju (ogenj, plezanje na kokos, improviziran gril, odlične ribe). Snorklanje, skakanje, sončenje…naj slike povedo več…

Še vedno smo bili v pristanišču, a žal ne v pravem. Google maps nas je reševal in nas pripeljal do kvazi pristanišča. Tam smo s polomljeno angleščino nekako ugotovili, da je čoln tukaj. Kar me je najbolj zanimalo, je bilo vreme. Ker glede na viden čoln nam kaj drugega kot idelano vreme ne pomaga (čoln je bilo celo iz plastike). K sreči je morje bilo mirno in po dveh urah plovbe smo prispeli do našega prvega otočka. V slabem vremenu si sploh ne predstavljam poti. Veseli smo bili, da nam ne bo treba delati plana B, ker so že prvi obrisi otočkov nakazovali da se zopet bližamo raju. Neposeljeni otok, z bungalovi in noro modrim morjem. Do vode smo imeli celih 7 metrov. Po 50 metrih pa nor koralni greben. Sploh nismo veliko komentirali, vsi pa smo vedeli da nas čakajo dnevi, ki jih ne bomo pozabili. Sledila je priprava očal in plavutk, ki bodo v naslednjih dneh naše glavno orodje:)

Tega dneva smo se pa malo bali že doma. Potikanje po Samosirju smo nadaljevali tudi ta dan in iskali še neodkrite kotičke. Kar nekaj časa smo preživeli ob bazenu, ki je bil tik ob jezeru. Pivo smo srkali kar iz roba bazena in občudovali ukrivljene strehe bližnjih hiš. Pe par preletov z dronom in počasi smo se pakirali na dolgo pot, ki bi nas naj pripeljala do Singkila, od koder bi lahko dosegli otočje Banyak. Avto ki nas je ob 10 uri zvčer pobral je bil čisto soliden, kot tudi prva ura vožnje. Začel sem se celo spraševati ali je strašenje na forumih o nevzdržni poti krepko pretirano. A nočna mora se je začela, kaki 2 uri pozneje. Česa takega nisva doživela niti v Ugandi. Luknja pri luknji, ozka cesta, tovorni promet kontra na praktično gozdni poti. Vse to je trajalo kakih 6 ur, in zaspati v avtu je bilo nemogoče. Na trenutke se je zdelo, da se ne bo srečno končalo. Lena je sicer spala (še zdaj nama ni jasno kako je to mogoče). Ob 5 zjutraj smo prispeli do Singkila, kjer ni praktično ničesar. Na svoj čoln smo čakali na pragu neke “hiše”, kjer nam je lastnica pripravila celo zajtrk (brez plačila). Angleščina je bila tako polomljena, da nismo vedeli praktično ničesar. Po watts appu mi je lastnik enega izmed otočka zagotovil, da bo čoln ob 8 uri v pristanišču. Če bi videli Singkil bi vam bilo jasno, da je bilo težko karkoli verjeti.