Category: Venezuela – Blog

Zadnje dni preživljamo v zavetju nacionalnega parka Morrocoy, kjer so številni manjši rajski otočki. Naj slike povedo več …

Kdor misli, da Venezuela ni karibska država, se precej moti. Otočki na področju nacionalnega parka Morrocoy so huda konkurenca vsem otočkom, ki smo jih videli na naših potovanjih. Ohranjevalniki zaslona na Windowsih so verjetno precej materiala pobirali tukaj. Venezuela je dobesedno skupek vsega noro dobrega.

Danes smo se podali iz puščavskega Cora med hribe, kjer smo raziskovali oblačni gozd. Tukaj uspeva praktično vse. Za razliko od nekaterih drugih destinacij, kjer so ogledi praktično zrežirani, je tukaj vse prepuščeno naravi. Marakuje, limone, pomaranče, papaje, ananas, kava in množica drugih še nevidenih sadežev. V tipični haciendi nam je družina, ki že vrsto let živi tukaj, iz nabranih sedežev pripravila okusno, z vitamini nabito, kosilo. Po kosilu smo se odpravili še na ogled pisane kolonialne vasice San Luis.

V okolici Cora so ogromne peščene sipine, kjer smo si privoščili deskanje na pesku. Lena je nad največjim peskovnikom v svojem življenju bila seveda navdušena.

Coro nas je prevzel. Pisane hiške in urejene ulice, ki so pod zaščito Unesca, se kar zlivajo z ljudmi. Coro je dodal našemu potovanju še tisti dodatni južnoameriški šarm. Coro je nujen postanek na poti po Venezueli.

Pozno zvečer smo prispeli v Coro in se namestili v prečudoviti posadi slovenke Adrijane, ki že vrsto let živi tukaj. Ona je tista, ki nam je urejala vse stvari na potovanju po Venezueli. Tu se počutimo zares domače in Adrijana skrbi za nas kot za svojo družino. Posada je prava oaza miru in urejenosti. Njen partner Larry pa s svojo glasbo in stalno dobro voljo skrbi. da občutimo tudi tisti karibski del Venezuele. Oba sta zakon!

Zjutraj smo se zbudili v hudo nevihto, ki je poplavila cesto. S Fordom F350 smo se s težavo prebijali do glavne ceste in nekajkrat ostali v blatu. Z glavne ceste smo pot nadaljevali s Toyoto do Barinasa, za kar smo potrebovali dobre 4 ure. Nato pa smo presedli v ameriški Grand Marquise iz leta 1970. Najbolj udoben avto na svetu. Obvezno glasna latino muzika in vožnja do 900 km oddaljenega Cora. Ceste so super, na postajališčih pa obvezna glasna glasba iz prtljažnikov avtov in ples na parkirišču. Lena je seveda poplesavala med avti. Mesta na poti so ogromna in nekakšna mešanica med S in J ameriškimi mesti, lepo urejena in polna vseh možnih trgovin. Vrst pred trgovinami, ki so založene praktično z vsem, skorajda nismo zasledili.

Domačini so bili vztrajni in po ogromno pregledanih predelih smo le prišli v stik z anakondo. Neverjetna izkušnja, ko iz močvirja, s prefinjeno tehniko, vlečejo anakondo. Tokrat so ujeli 2.5 m dolgo anakondo, ki pa lahko doseže več kot 8 m dolžine! Ko so jo “fiksirali”, sem na vratu izkusil neverjetno moč stiska in sem z roko le s težavo vlekel stran zadnji del kače. Seveda so domačini stalno bili v pripravljenosti, da so pomagali – drugače ni variante, da bi šel blizu! Pred večerjo smo se podali se na jahanje po prekrasni pokrajini, kjer nas je ves čas spremljal pes Brandon. Lena je na konju uživala v naročju lastnika kmetije Alejandra. Na poti nazaj pa še spremstvo ogromne jate papig.

Bogat ekosistem tukaj razpolaga tudi z rečnim sistemom, po katerem smo se podali s čolnom. Množica še nevidenih ptičev, kuščarjev, kajmanov in prazgodovinskih želv je zares impresivno. Tudi tukaj si lepšega vremena ne bi mogli želeti. Pozneje smo se odpravili še v poplavljeni predel, kjer smo stali bosi v vodi in lovili piranje. Glede na to, da je v takih vodnih predelih največ anakond in piranj, smo tokrat zaupali domačinom, da so dobro pregledali področje. Nalovili smo okrog 40 piranj, ki so zares dobrega okusa.

Po dolgi poti čez Barinas in nato poldnevni vožnji do pokrajine Los Llanos na zahodu države, smo prispeli v haciendo sredi ničesar. Ni telefona, trgovin, zdravnika. Le prostrana pokrajina polna konjev, krav, kapibar, mravljinčarjev in seveda anakond. Po kosilu smo se s poltovornjakom in kavbojci podali na lov za anakondo. Prečesali smo veliko področje, a žal do konca dneva nismo bili uspešni. So pa razgledi, dobra volja domačinov in zanimive zgodbe na poti nazaj še olepšale že tako krasen dan. Zvečer smo ob ognju pod milijoni zvezd pekli priboljške in izpraznili rum. Lov za anakondo nadaljujemo jutri!

Še par utrinkov iz našega kampa, ki smo ga imeli čisto zase. Počutili smo se kot člani družine.

Spanje ob zvokih džungle nam ustreza, saj spimo v kosu po 10 ur! Danes smo se ob 7.00 odpravili v tipičnem lesenem čolnu, izdolbenem iz debla, v raziskovanje novih predelov delte. Težko opišemo občutke, ko te preletavajo jate velikih papig, na vejah dreves pa opice uprizarjajo svoj show. Seveda obvezno spremstvo psov, ki plavajo ob čolnu. Popoldne pa še obisk indijancev Warao, ki jih je Lena razveselila z darili. Hrana, ki nam jo pripravljajo, je ena izmed boljših, kar smo jih okusili na potovanjih.

Že se počutimo domače v delti in uživamo v vsakem trenutku. Zajtrk z Arami in ostalo perjadjo ter obvezno vsaj trije psi, ki nam sledijo na vsakem koraku. Delta in način življenja tukaj nam zelo ustreza, saj je najboljši približek temu, kako je živeti v naravi. Lena je na lovu za piranjami uživala 100 na uro in še zvečer, ko smo šli v drugi predel delte, želela dodatno rundo. S Carlosom smo na čolnu izpraznili rum in uživali ob neverjetnih zvokih džungle.