Milos se je znašel na listi želja predvsem zaradi odpiljene plaže Sarakiniko. Po zajtrku smo se takoj odpravili do Sarakinika, ki bil precej blizu naše namestitve. Bili smo še dovolj zgodni da smo plažo videli praktično brez drugih ljudi. Neskončna belina, ki je vulkanskega izvora je nastajala milijone let ter ob precejšnjem soncu se je iz črne spremenila v belo. Občutek kot, da hodiš po kakem planetu katerega obliva kristalno modro morje. Hitro smo se namestili in takoj raziskali vsak kotiček posebej. Noro, sem se bomo sigurno vrnili še v naslednjih dneh. Sledila je pot na jug otoka, kjer smo se ustavljali na preostalih plažah, ki jih je res ogromno. Firiplaka je bila krasna dolga plaža katero je oblivalo res čisto, a precej plitvo morje. Tukaj smo želeli ostati dlje, a nas je motila predvsem precejšnja gneča. Zato smo se hitro odpravili naprej in se vmes ustavili še na plaži Tsigardo ki je dostopna le po leseni lestvi. Naslednja plaža v katero smo se zaljubili je bila Firopotamos, ki je zaradi posebne “skrite” lokacije bila tisto kar smo iskali. Ko smo se vračali smo se ustavili še v bližnjem zalivu Mandrakia, kjer smo si že izbrali restavracijo za naslednji dan. Mandrakia je eden lepših zalivov z garažami za čolne, kar smo ji videli. Človek bi samo gledal in gledal. Zvečer pa na terasi nekaj steklenic piva s pogledom na zaliv skozi nasad oljke. Kičasto!
