Kot skoraj vedno, sem tudi danes vstal pred puncami in se povzpel na enega izmed ogromnih osamelcev, da lahko opazujem sončni vzhod. Osamelci so super za plezanje, saj ne drsijo. So pa trenutki, kjer zaradi njihove prepletenosti ne veš, kako naprej ali nazaj. Področje Spitzkoppeja je dih jemajoče – tako od spodaj, kot tudi od zgoraj. Zraven Madise je ta kamp, daleč najboljši na poti. Po zajtrku pa cež makedamsko pot do Atlantika, kjer smo si v Cape Crossu ogkedali kolonijo nekaj tisoč tjulnev. Vonj na območju je zelo povezan s številom tjulnov. Ob obali atlantika smo opazovali ladijske razbitine in se namestili v čisto evropskem Swakopmundu. Del mesta ob obali je bil prav simpatičen, a je močno razvidno evropsko “kolonialno”bogastvo.
