Razgled za milijon dolarjev

Kljub obilnemu dežju ponoči, sem se odločil za pohod na vrh Maupitija. Sonce se je počasi budilo, jaz se pa peš odpavljam do mesta, ki je izhodišče vzpona. Zopet tisto pravo popotniško jutro, ko se sprehajaš mimo dišečega drevja in pozdravljaš domačine, kot da bi bil tam že nekaj mesecev. Vzpon je bil vsaj dvakrat težji, kot sem pričakoval – mokro podrastje in drseče skala so terjale svoj davek. Zadnji del vzpona pa se praktično vlečeš po vrveh, ker so skale prestrme in nimajo oprijema. Vendar ko stopiš na vrh hriba, je vse poplačano. Eden najbolj impresivnih razgledov, kar jih pomnim. In ko se zaveš, kje na zemlji stojiš, so občutki nepopisni. Med vrnitvijo sem se ustavil še v idilični cerkvici ob morju, kjer so domačini prepevali cerkvene pesmi s polinezijskim pridihom. Sanjsko! Nato smo se vsi trije podali na plažo, kjer sta nas ves popoldan preganjala dež in sonce. Zopet je bilo na sporedu kosilo pri teti v kolibi, s pogledom na noro laguno. Na otoku se zares počutimo, kot da smo odmaknjeni od celega sveta in uživamo v popolnosti.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.