Jutra tukaj so tako mirna in tiha, kar bomo najbolj pogrešali. Dnevni plan je bil klasika (voda – hrana- pijača- spanje). Tukaj smo cele dneve praktično sami, brez tehnologije in ostalih motilcev. Neverjetno kako čas mine in kako se lahko zaposliš s preprostimi stvarmi. Če vam na takem otočju postane dolgčas, ste si sami krivi ali pa niste v pravi družbi:) Težava otočkov tukaj so tudi smeti, ki jih na določene plaže naplavi neurje (plastika). Tudi če očistijo, je čez nekaj dni vse enako. Zaenkrat najlepši deli še kljubujejo temu, a kaj kmalu se lahko spremeni na slabše. Naslednja težava tukaj je tudi vera, ki prepoveduje kopanje v normalnih kopalkah. Na srečo ti najbolj oddaljeni otočki, ki niso poseljeni ne predstavljajo težave, a lastniki se bojijo, da bi se to znalo spremeniti. Otočki tukaj so nekaj najbolj pristnega kar smo doživeli na dosednjih potovanjih in upamo, da ostanejo še dolgo težko dosegljivi:)
