Jutra so nekaj najlepšega na potovanju in če so le ta še v tako lepem mestu toliko bolje. Zopet smo se odpravili na kavico ko se je še mesto prebujalo, opravili zajtrk ob bazenu in se odpravili do trdnjave Castillo de san Filipe, ki je ležala tik ob robu predala kjer smo stanovali. Kolonialane korenine so v Kartageni še kako izrazite. Ker smo v družbi imeli dva kajterja smo odšli raziskovat tudi del s plažami, natančneje predel Playa des Americas. Dolge peščene plaže obdane z ogromni hoteli niso nekaj, kjer bi želeli biti teden in več. A za skok v morje in občutek kako preživljajo dneve na plaži domačini je bilo čisto ok. Otroci so seveda uživali na polno, za kajtanje je bilo pa premalo vetra. Zopet smo se podali v kolonialni del mesta, opravili kosilo in preživeli popoldan in večer na živahnih ulicah Kartagene. Mislim, da toliko svežega sadja kot tukaj vidiš redko kje na svetu. Sploh nisem vedel, da lahko obstaja toliko različic manga, papaye in ostalega. Tudi čistoča ulic in samega mesta je na evropski ravni, kar vidiš že zgodaj zjutraj ko domačini čistijo zunajost hiš dvorišč. Kartagena ti hitro zleze pod koža in mislim, da ni človeka, ki se s tem ne bi strinjal.
