Tega dneva smo se pa malo bali že doma. Potikanje po Samosirju smo nadaljevali tudi ta dan in iskali še neodkrite kotičke. Kar nekaj časa smo preživeli ob bazenu, ki je bil tik ob jezeru. Pivo smo srkali kar iz roba bazena in občudovali ukrivljene strehe bližnjih hiš. Pe par preletov z dronom in počasi smo se pakirali na dolgo pot, ki bi nas naj pripeljala do Singkila, od koder bi lahko dosegli otočje Banyak. Avto ki nas je ob 10 uri zvčer pobral je bil čisto soliden, kot tudi prva ura vožnje. Začel sem se celo spraševati ali je strašenje na forumih o nevzdržni poti krepko pretirano. A nočna mora se je začela, kaki 2 uri pozneje. Česa takega nisva doživela niti v Ugandi. Luknja pri luknji, ozka cesta, tovorni promet kontra na praktično gozdni poti. Vse to je trajalo kakih 6 ur, in zaspati v avtu je bilo nemogoče. Na trenutke se je zdelo, da se ne bo srečno končalo. Lena je sicer spala (še zdaj nama ni jasno kako je to mogoče). Ob 5 zjutraj smo prispeli do Singkila, kjer ni praktično ničesar. Na svoj čoln smo čakali na pragu neke “hiše”, kjer nam je lastnica pripravila celo zajtrk (brez plačila). Angleščina je bila tako polomljena, da nismo vedeli praktično ničesar. Po watts appu mi je lastnik enega izmed otočka zagotovil, da bo čoln ob 8 uri v pristanišču. Če bi videli Singkil bi vam bilo jasno, da je bilo težko karkoli verjeti.
